Koncept sterea 3d je preprost. Deluje tako da 2 kameri, ki sta med seboj oddaljeni približno v razdalji oči, snemata drugačen posnetek. Ta posnetka potem združimo v en film. Izziv 3d gledanja je, da sliko ki jo posname leva kamera vidi samo levo oko in sliko ki jo posname desna kamera vidi samo desno oko.

V preteklosti je stereo 3D trpel slabšo tehniko 3D gledanja poznano kot anaglifni način. To je ko gledamo skozi modro\ rdeča očala. Slabost  je to, da slika ni najbolj prijazna očem, saj vidimo nejasno in pretežno rdečo, ki prevlada modro barvo.
Polarizacijska tehnologija pa je veliko bolj prijazna gledanju. Deluje tako da se podobi, razlikujeta v smeri polarizacije svetlobe. Očala so v resnici par pravokotno postavljenih polarizacijskih filtrov: vsaka leča prepušča določen tip polarizirane svetlobe (eno stekelce prepušča horizontalno, drugo pa vertikalno polarizirano svetlobo).
A vse te vrste temeljijo na istem konceptu sterea. Čeprav je anaglifna metoda groba, je pa cenejša. Rabite samo rdeče modra očala.
Dostikrat so film naredili v polarizacijski metodi za v kino, ko pa so ga prodajali na DVD-ju pa so film pretvorili v anaglifni način, da se je lahko videl na televiziji ali računalniškem monitorju.

V prihodnjih objavah na blogu bom pokazal osnove sterea pri animaciji (v  programih kot sta After Effects in Cinema 4D) ter kako lahko brez posebne snemalne  opreme s trikom spremenimo film v 3D film, znotraj After Effects.

Time-lapse fotografija je kinematografska tehnika, pri kateri je frame rate - hitrost sličic , precej počasnejše, kot ko bo film predvajan. Ko predvajamo pri normalni hitrosti se zdi, da se giblje hitreje. Time-lapse lahko štejemo, kot nasprotje visoko-hitremu snemanju.
Procesi, ki se običajno zdijo mirni človeškemu očesu, kot je gibanje sonca in zvezd na nebu, postanejo zelo izraziti.